Sorodni članki
Preberi več >
Preberi več >
Miha Hočevar: »Dejmo se mal več hecat, pa bolj resno reševat probleme.«
Fotografija: Primož Korošec
Miha Hočevar, eden najbolj prepoznavnih slovenskih filmskih režiserjev, je v skoraj štirih desetletjih ustvaril filme, ki so zaznamovali različne generacije gledalcev – od Jebiga, Na planincah, Distorzije do Gremo mi po svoje. Njegov novi film Skriti ljudje je topla pripoved o ljudeh, ki jih svet pogosto spregleda. V središču sta Guti, ločenec, ki ga igra Blaž Šef, in Sig, skrivnostni tujec brez spomina, ki ga je upodobil islandski igralec Ólafur Darri Ólafsson in za vlogo prejel vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Njuno naključno srečanje preraste v nenavadno prijateljstvo in zgodbo o bližini, pripadnosti ter novih začetkih. Ideja za film je nastala že leta 2005, danes pa Hočevar pravi, da so teme, ki jih odpira, še vedno – ali morda prav zato – pomembne. Skriti ljudje niso ne klasična komedija ne drama, temveč pravljična dramedija, ki skozi humor in drobne človeške absurdnosti govori o ljudeh, ki so vsak po svoje nekoliko drugačni. Z Miho smo se pogovarjali o tem, kaj ga po vseh teh letih še vedno zanima, zakaj verjame v humor in zakaj je včasih dobro probleme vzeti bolj resno kot pa življenje.
Po čem danes prepoznate zgodbo, ki jo zares želite povedati? Kaj je bilo pri Skritih ljudeh tisto, zaradi česar ste vedeli, da jo morate posneti?
No, danes ni danes, ideja se mi je porodila leta 2005, oziroma takrat smo se prvič prijavili na razvoj. Vedel sem, da lahko nastane zabaven, čustven film s pozitivnim sporočilom.
Vaši filmi so zelo različni, vendar jih povezujejo ljudje, ki se znajdejo v nekoliko nenavadnih življenjskih situacijah. Kaj vas pri človeku, ki išče svoje mesto, vedno znova pritegne?
Verjetno to, da nekako odstopa, da je drugačen od večine. Čeprav sem z leti vedno bolj prepričan, da smo prav vsi drugačni od večine, obenem pa smo si podobni bolj, kot bi si želeli, ali pa si to upamo priznati.
V času, ko je veliko filmov glasnih, hitrih in izrazito žanrskih, ste posneli film, ki govori o prijateljstvu, bližini in novih začetkih. Zakaj se vam zdijo prav te teme danes pomembne?
Zato, ker so prav te teme danes pomembne. In vsi si želimo prijateljstva, bližine, tudi novih začetkov. Glasnih in hitrih filmov pa je itak dovolj, zakaj bi še jaz posnel takega. No, najbrž niti ne znam, čeprav je bil Distorzija morda blizu temu.
V vaših filmih ima humor pogosto tudi človeško, nekoliko grenko plat. Kaj vam humor omogoča povedati, česar resen film morda ne bi mogel?
Humor ima vedno človeško plat, je pa prepogosto banalen, ker se gledalce podcenjuje, ali pa se jim hoče na silo približati. S humorjem razbiješ neko bariero resnobnosti, da se gledalci na drugačen način prepustijo zgodbi in sporočilu, čeprav morda resnemu ali trpkemu.
Se je vaš pogled na ljudi in življenje v skoraj treh desetletjih režiranja spremenil? In se je to poznalo tudi pri Skritih ljudeh?
No, režiram že 40 let, le da so bile pred celovečerci krajše forme, na primer reklame. Malce starejši gledalci verjetno poznajo moje Dobre vile, Koliščarje in podobno. Potem sem delal mladinske filme, Gremo mi po svoje. Se pa z leti seveda vse pozna, morda sem postal nekoliko bolj prizanesljiv. Ljudi imam sicer rad, sploh iskrene, zabavne, preproste. V bistvu me zelo zanimajo, ne glede od kod so ali kaj počnejo. Ne maram pa hudobnih, povzpetnih, priliznjenih in preveč vodljivih …Kaj ste se pri tem filmu kot režiser naučili o svojih lastnih predstavah o prijateljstvu, bližini ali novih začetkih?
Vaša vprašanja so izjemno težka. Vem samo, da ne gre za moje predstave. Jaz režiram zgodbe likov mojih filmov. Junaki se skozi zgodbo morda nekaj naučijo, bolje rečeno nekaj spoznajo. Verjamem pa v nove začetke. Vsak si zasluži nov začetek. Razen redkih izjem, ljudi, ki so šli preko vseh sprejemljivih meja človečnosti. Da ne začnem naštevati …
Kaj vas danes kot ustvarjalca najbolj zanima: zgodba, liki, občutek, ki ostane po filmu – ali nekaj četrtega?
Nekaj petega. To bi bilo vse zgoraj našteto skupaj, plus seveda način filmske pripovedi, dramaturgija, slika, scenografija, kostumi, zvok, glasba, igra ... Občutek, ki gledalcem ostane po filmu, pa mi je nadvse pomemben. Najbolj pomemben.Vaši filmi imajo pogosto posebno toplino, vendar niso sentimentalni. Kako težko je najti mejo med ganljivostjo in osladnostjo?
To je izjemno težko, neverjetno težko, skoraj nemogoče, malo za šalo, malo zares. Ker vsaka gledalka, sleherni gledalec, čustvuje drugače, meja je premična, drseča. Nekomu je hitro preveč solzavo, drugi bi še dvanajst violin in otroški zbor. Omenili ste, da imajo moji filmi toplino. Verjetno zato, ker sem iskren, sledim intuiciji, ne pristajam na znane obrazce in se ne skušam prilizovati publiki. Čeprav seveda uporabljam tako klišeje, kot klasične obrazce, le predrugačene.
Kaj se je v vas kot režiserju spremenilo od Jebiga do danes – in česa iz tistega Mihe Hočevarja še vedno niste izgubili?
Ne vem, delam v drugačnih pogojih, kot smo jih imeli pri prvem filmu, tako obrtno, kot tehnično in finančno. Kaj sem imel takrat in česa od tistega nisem izgubil, pa je spet na strani gledalcev, ki si vzamejo čas in si moj film, moje filme, pogledajo. Tudi njihov pogled name se verjetno spreminja. Me pa zelo veseli, da sploh pogledajo, hvala vsem! Pa las imam, glede na svoja leta, še kar veliko.
Če je film tudi način, kako režiser pogleda na svet: kaj Skriti ljudje povedo o vašem današnjem pogledu na ljudi in življenje?
Slabo je. Lahko bi bilo mnogo bolje. Dejmo se mal več hecat, pa bolj resno reševat probleme. Še je možnost za nove začetke. Za kar pa bo potrebno tudi precej ostrine.Skriti ljudje premierno prihaja v Cineplexx Ljubljana Rudnik 5. oktobra, z redno distribucijo pa bo pričel 8. oktobra 2026.
Preberi več >